Velikost solin

V, za sol zlati, predhladilniški dobi se je sol uporabljala skoraj izključno le za konzerviranje in pripravo hrane. Dandanes gospodinjstvo in živilskopredelovalna industrija skupaj porabita nekje med 10 in 15 % vse proizvedene soli, ostalih 85 in več odstotkov soli pa se porabi na področjih, ki v predhladilniški dobi niso obstajala (kemijska industrija, posipanje cest, itd.).

Posledično so merila glede velikosti solin v predhladilniški dobi in danes povsem drugačna. Soline, kjer so nekoč pridelali letno nekaj deset tisoč ton soli, so v tistem času spadale med večje, danes pa so to majhne soline. Velike soline so danes dve številki večje in v največjih solinah letna proizvodnja presega milijon ton soli.

Iz ekonomskih razlogov najdemo v Sredozemlju tako velike soline dandanes, brez izjeme, le še ob severni obali Afrike oziroma Azije (Sinaj), kjer so poleg ugodnih klimatskih pogojev, na voljo praktično neomejene površine poceni zemljišč. Še nekaj let nazaj, so bile soline primerljive velikosti tudi v Franciji (v delti reke Rone) ter na južni italijanski obali Jadranskega morja v Margheriti di Savoia. A proizvodnja morske soli v delti reke Rone v Franciji se je zaradi izgube industrijskih kupcev nedavno prepolovila, tako da so prvenstvo največjih delujočih solin v Evropi prevzele soline v Margheriti di Savoia, kjer letno pridelajo okoli pol milijona ton soli. A tudi tukaj je proizvodnja v stalnem upadanju. Razlog za zmanjševanje proizvodnje morske soli je pravzaprav en sam: kemijsko čista evaporirana sol (vsebuje več kot 99,9 % NaCl) vztrajno izpodriva morsko sol iz kemijske industrije, daleč največjega posamičnega tržišča za sol. Morska sol se tako v večjem obsegu uporablja le še za posipanje cest in prehrano ljudi ter živali.

Za ilustracijo poglejmo, kako je evaporirana sol izrinila morsko iz proizvodnje klora s t.i. kloralkalno elektrolizo (mimogrede, obrat kloralkalne elektrolize stoji tudi v tovarni TKI v Hrastniku, ki je posledično največji industrijski porabnik soli v Sloveniji z letno porabo, ki presega 20 tisoč ton soli). V starejših obratih za proizvodnjo klora se uporablja t.i. živosrebrni postopek, ki ni pretirano občutljiv na primesi v vstopni soli, kar pomeni, da se kot surovina lahko uporablja tudi morska sol. A ker je živo srebro ekološko sporno, se živosrebrni postopek nadomešča s sodobnejšimi postopki, najpogosteje s t.i. membranskim postopkom. Ta namesto živega srebra uporablja membrane, ki pa so izredno občutljive na prisotnost določenih primesi v soli, saj jih le-te lahko trajno poškodujejo. Novi obrati za kloralkalno elektrolizo tako brez izjeme uporabljajo rafinirano evaporirano sol.

V Evropi bi lahko soline po velikosti razdelili v tri skupine. Najmanjše so mikro soline, z letno proizvodnjo od nekaj sto pa do nekaj tisoč ton soli. Mikro soline so v veliki meri posledica oživljanja pridelave soli v okviru ohranjanja kulturne ter naravne dediščine. Sama ekonomika poslovanja je praviloma odvisna od dodatnih virov zaslužka (javna sredstva, turistična dejavnost, sponzorji). V mikro solinah se sol brez izjeme pobira ročno, in sicer običajno sproti (dnevno). V to skupino spadajo npr. soline na francoski atlantski obali (skupna proizvodnja vseh solin v okolici mesta Guérande v Bretanji na francoski atlantski obali v dobrih letih dosega okoli 15 tisoč ton soli) ter soline v severnem Jadranu v italijanski Cervi-ji ter naših Sečovljah.

Naslednje po velikosti so majhne soline, katerih proizvodnja znaša nekje med deset do petdeset tisoč ton soli letno. Na teh solinah se sol praviloma pobira na koncu sezone, na manjših solinah ročno, na tistih večjih tudi strojno. Sol iz teh solin je praviloma namenjena izključno za človeško prehrano (sol za gospodinjstvo in živilsko industrijo, predvsem proizvodnjo sirov ter suhomesnih izdelkov – salam ter seveda pršutov). Ker je to cenovno najvišje pozicionirano tržišče za sol, so te soline, kljub svoji majhnosti z ekonomskega gledišča samozadostne, neredko pa si pomagajo tudi s prihodki iz turistične dejavnosti. Med majhne soline npr. prištevamo tudi soline nanizane ob 22 km dolgi antični solni cesti vzdolž zahodne obale Sicilije med Marsalo in Trapanijem, katerih skupna letna proizvodnja znaša okoli 80 tisoč ton.

Sledijo velike soline, katerih letna proizvodnja presega sto tisoč ton soli. Na teh solinah se sol praviloma pobira na koncu sezone, pobiranje je zaradi ogromnih količin seveda brez izjeme strojno. Skladno s potrebami, lahko sol v teh solinah iz kristalizacijskih bazenov pobirajo tudi vsako drugo, tretje ali celo četrto leto. V to skupino spadajo že omenjene soline v delti reke Rone v Franciji, soline na jugu Sardinije ter seveda trenutno največje delujoče soline v Evropi v kraju Margherita di Savoia na južni jadranski obali Italije.