Predelava morske soli

Enkrat požeta morska sol, običajno v kopicah, počaka na nadaljno predelavo. V tem času se iz soli tudi odcedi odvečna slanica, tako da se vlažnost odcejene soli v primeru suhega vremena spusti pod 5 %.
Nadaljna predelava soli je odvisna od njene nadaljne uporabe. Največ morske soli se uporabi za posipanje cest v zimskem času in nadaljna predelava soli se v tem primeru zreducira na grobo sejanje in mletje ter dodajanje sredstva proti strjevanju.

Če je morska sol namenjena za (kemijsko) industrijo, jo v odvisnosti od zahtev kupca, glede čistosti oz. maksimalne dovoljene vsebnosti primesi, enkrat ali celo dvakrat operejo v (skoraj nasičeni) slanici ter centrifugirajo. To sol proizvajalci ponujajo kot dvakrat prano, nekateri jo imenujejo tudi rafinirana, vsebnost NaCl v tej oprani soli doseže okoli 99,5 %. A dandanes to pogosto ni več dovolj za zahteve kemijske industrije in morska sol na tem tržnem segmentu rapidno izgublja tržni delež na račun čistejše evaporirane soli.

Nekoliko podrobneje si poglejmo predelavo morske soli namenjene za prehrano ljudi. Tukaj se sam postopek predelave običajno prične s splakovanjem morske soli v nasičeni slanici ter centrifugiranjem. Namen te preproste metode je odstranitev morebitnih nečistoč, kot so ptičje perje, ostanki rastlin (listja), koščki lesa, ostanki glinene podlage iz kristalizacijskih bazenov in podobno. Zavedati se je namreč potrebno, da je morska sol pridelana in skladiščena pod milim nebom in v primeru uporabe za prehrano ljudi je potrebno iz soli izločiti tujke, ki zaidejo vanjo tekom pridelave in skladiščenja. S splakovanjem lahko iz soli ločimo vse neželene primesi, katerih gostota je manjša od gostote soli. Problem je le z manjšimi kamenčki (peskom), ki se jih s to metodo ne da izločiti, saj je njihova gostota primerljiva z gostoto soli. Mimogrede, razlog za uporabo nasičene slanice je jasen, saj bi splakovanje z nenasičeno slanico ali celo morsko vodo imelo za posledico raztapljanje in s tem izgubo soli.

Sledi sušenje soli, kjer se sol za prehrano ljudi osuši s prepihovanjem z vročim zrakom. Glavni razlog za sušenje morske soli leži v tem, da lahko le suho sol (vsebnost vlage pod 1 %) presejemo s finimi siti, ki se uporabljajo v proizvodnji za prehrani ljudi najbolj razširjene fine soli. Vlažna sol bi se namreč lepila na fina sita in sejanje ne bi bilo možno. Poleg fine in grobe soli, ki ju najdemo na trgovskih policah, se proizvaja še cela vrsta drugih granulacij soli, kot so zelo fina (»solna moka«, ki se uporablja npr. za fino slano pecivo), kar nekaj različnih granulacij srednje grobe ter tudi več granulacij zelo grobe soli. Prednost suhe soli je tudi v tem, da se jo lahko pakira tudi v kartonsko embalažo. Vlažna sol brez izjeme zahteva pakiranje v embalaži, narejeni iz plastičnih mas.

Naslednja faza je pakiranje v ustrezno embalažo. V fazi pakiranja se morska sol skladno z lokalno zakonodajo – praktično vsaka država ima predpisane svoje vrednosti – tudi jodira (večina proizvajalcev istočasno doda tudi sredstvo proti strjevanju, kar pa ne velja za Morsko sol Droga). Nejodirana morska sol sama po sebi že vsebuje jod in sicer običajno pod 0,5 mg joda na kg soli, kar pa je precej pod predpisanimi vrednostmi.

Spakirana sol se zloži na palete in odpošlje v trgovine. V precejšnjem številu držav, med njimi tudi v Sloveniji, za morsko sol na embalaži ni potrebno navajati roka uporabe, kar je glede na naravo izdelka (nenazadnje je sol najstarejše konzervirno sredstvo) povsem razumljivo. Se je pa potrebno zavedati, da je morska sol higroskopna, kar pomeni, da nase veže vlago iz okolice. Morska sol, pakirana v kartonski embalaži (ki je prepustna za vodno paro), mora biti skladiščena v suhem prostoru, enkrat odprta pa v pokriti posodi. V nasprotnem primeru se lahko začne strjevati, kar pomeni, da se zrna soli pričnejo sprijemati. Previdnost pri shranjevanju velja še posebej za morsko sol Droga, saj le-ta ne vsebuje nikakršnega sredstva proti strjevanju.