Zanimivosti o soli z zrnom soli (cum grano salis)

Sol spremlja človeka skozi celotno zgodovino. Kot sredstvo za konzerviranje hrane mu je omogočala preživetje, zaradi nje so se bile vojne in sprožale revolucije (gabelle – izredno nepopularen davek na sol, se pogosto omenja med vzroki za Francosko revolucijo leta 1789), predstavlja sinonim za bogastvo (»belo zlato«), zdravje in razum (»cum grano salis«).

Okoli soli se je v preteklosti spletlo nešteto zgodb, rekov, vraž, vse kažejo na pomen, ki ga je imela sol v življenju ljudi v predhladilniški dobi. Uvedba hladilnikov je za sol pomenila selitev iz nebeških višin na trda tla. In če je tehnološki razvoj na področju prehrane ljudi sol porinil v kot, je ta isti tehnološki napredek soli odprl povsem nova obzorja in nove trge, ki so za povprečnega uporabnika jedilne soli manj znani, za proizvajalce soli pa količinsko daleč pomembnejši od trga soli za gospodinjstvo. Za ilustracijo naj povemo, da je leta 2000 v EU poraba soli znašala dobrih 21 milijov ton, od tega je bilo slabih 9 milijonov ton (42 %) porabljeno za kloralkalno elektrolizo (proizvodnja klora), dobrih 5 milijonov ton (24 %) za posipanje cest, slabih 3,5 milijona ton (16 %) v neživilski industriji in za živinorejo, 1,9 milijona ton (9 %) v živilskopredelovalni industriji, 0,9 milijona ton (4,3 %) za mehčanje vode v industriji in v pomivalnih strojih in le 0,8 milijona ton (3,8 %) kot gospodinjska sol. A kot so na eni strani zaradi tehnološkega razvoja rastle proizvedene količine soli, so na drugi strani padale njene cene in izraz »belo zlato« je dandanes le še spomin na davne čase.

V zadnjih nekaj desetletjih smo predvsem na področju morske soli za gospodinjstvo priča poskusom, da bi morski soli povrnili vsaj del nekdanje veljave in slave. Čudovite zgodbe o oživljanju večstoletne tradicije pridelave morske soli pa je pogosto potrebno jemati s pravšnjo mero previdnosti, takorekoč z zrnom soli.

Na tem mestu smo poskušali zbrati čimveč zanimivosti o soli, s poudarkom na morski soli seveda. Temu smo dodali osebno noto ter ščepec soli, ki ga prinese več kot desetletno profesionalno, raziskovalno ter nenazadnje ljubiteljsko ukvarjanje s soljo. Zgodbe in zanimivosti o (predvsem morski) soli torej, cum grano salis.

Preberi več

Vrsta soli: Morska sol (Sea or Solar Salt)

Morsko sol pridobivajo z naravno kristalizacijo soli v solnih bazenih. Podrobnosti in zanimivosti pridelave morske soli so opisane v nadaljevanju.

Na tem mestu naj omenimo, da morska sol poleg NaCl vsebuje tudi bogastvo ostalih mineralov (Ca, Mg, K, Br, F, I), ki skupaj z NaCl kristalizirajo v solnih bazenih. Za različne namene uporabljamo morsko sol različnih granulacij, od zelo fine, preko fine in srednje grobe do grobe ter tudi zelo grobe morske soli.

Še nekaj; morska sol je pravzaprav šolski primer trajnostne uporabe naravnih virov. Morsko sol v solinah s pomočjo sonca in vetra, dveh najčistejših virov energije, iztrgamo iz morja. V morja sveta se vsa sol, ki jo človeštvo tako ali drugače uporablja, preko vodotokov slej kot prej tudi vrne.

Preberi več

Vrsta soli: Kamena sol (Rock Salt)

Kameno sol pridobivajo s predelavo solne rude. Kameno rudo kopljejo v podzemnih rudnikih, ki jih v Evropi najdemo na Siciliji, v Nemčiji, Avstriji, Romuniji in na Poljskem. Podzemna nahajališča soli so pravzaprav ostanki prazgodovinskih morij, ki so pod vplivom sonca in vetra izhlapela do te stopnje, da se je iz njih začela izločati sol. Izločeno sol je nato mati zemlja za več milijonov let skrila globoko v svoja nedrja.

Nemški geolog Carl Ochsenius (1830-1906) je nastanek podzemnih slojev soli pojasnil s t.i. teorijo barier. Skladno s to teorijio naj bi večji del današnje srednje Evrope (območje, ki se razteza od Britanskega otočja do Poljske) v obdobju perma, pred več kot 250 milijoni let, prekrivalo morje, ki pa je bilo s plitvinami (ti. barierami) ločeno od oceana. Vroče in suho podnebje, ki je v tistem obdobju prevladovalo na tem območju, je pripomoglo k hitremu izhlapevanju morske vode. Koncentracija raztopljenih soli v tem delno zaprtem morju je posledično naraščala do točke, ko so začele raztopljene soli kristalizirati. Nastali so tudi več sto metrov debeli sloji soli, ki so jih v poznejših geoloških obdobjih prekrile vodonepropustne plasti kamenin. Le-te so kameno sol, te ostanke prazgodovinskega morja, zaščitile vse do današnjih dni. Iz približno istega obdobja pred več kot 250 milijoni let izvirajo tudi sloji soli, iz katerih kopljejo t.i. Himalajsko sol.

Kot zanimivost naj omenimo, da je kamena sol, ki jo kopljejo na Siciliji precej mlajšega izvora, saj izvira iz obdobja pred okoli 6 milijoni let, ko se je zaradi premikov zemeljskih plošč gibraltarska ožina začasno zaprla in je Sredozemsko morje ostalo ločeno od oceanov. Zaradi izhlapevanja vode, ki je rečni pritoki niso uspeli nadomestiti, naj bi to predzgodovinsko Sredozemsko morje skoraj presahnilo, ostanke takrat izločene soli pa danes najdemo v osrčju Sicilije.

Poleg NaCl, vsebuje kamena sol praviloma tudi primesi ostalih soli in kamenin, ki se nahajajo v nahajališčih kamene soli. Nahajališča, kjer najdemo čisto solno rudo, iz katere je možno pridobivati kameno sol primerno za človeško prehrano, so pravzaprav redkost. Prav zaradi tega se največ kamene soli porabi za posipanje cest in le manjši del za prehrano.

Podobno kot morsko, je tudi kameno sol možno dobiti v različnih granulacijah, saj je z mletjem in sejanjem možno iz solne rude proizvesti sol poljubne velikosti zrn.

Kot že omenjeno, so v Sloveniji pri poimenovanju soli določene težave. Sol, ki jo popularno imenujemo »kamena«, je pravzaprav evaporirana (vakuumska) sol. Na slovenskem tržišču je jedilna kamena sol le t.i. Himalajska sol. Iz kamene soli pa so narejene tudi popularne solne svetilke.

Preberi več

Vrsta soli: Evaporirana/vakuumska ali rafinirana sol (Evaporated/Vakuum or Refined Salt)

Na začetku naj najprej omenimo, da je v vsakdanjem pogovoru pri poimenovanju soli glede na njen izvor, kar nekaj nereda. Evaporirano (vakuumsko) sol namreč v vsakdanjem pogovoru imenujemo »kamena«, v večini primerov so takšne tudi deklaracije na izdelkih, ki jih najdemo na policah slovenskih trgovin. A sol, ki jo najdemo na policah naših trgovin in prihaja iz Bosne in Hercegovine (Tuzle), Avstrije ali Slovaške ni kamena, ampak je t.i. evaporirana sol. Iz podobnega razloga je napačno tudi poimenovanje soli z otoka Pag.

Značilnost evaporirane soli je, da je proizvedena z industrijskim izparevanjem slanice pridobljene iz različnih virov – morske vode, z raztapljanjem podzemnih nahajališč soli ali solne rude. V primeru soli iz Tuzle, Avstrije ali Slovaške je slanica pridobljena z raztapljanjem podzemnih nahajališč soli, pri soli z otoka Pag pa je slanica pridobljena iz morja, sama kristalizacija soli pa poteka v tovarni, ki se nahaja v neposredni bližini solin.

V svetovnem merilu je večina evaporirane soli proizvedena iz slanice, pridobljene z raztapljanjem podzemnih nahajališč soli. V podzemno nahajališče soli se zvrta vrtino, skozi katero se s površine v podzemni sloj soli črpa voda. Voda seveda sol raztaplja in nastala slanica se po drugi cevi prečrpava nazaj na površino ter vodi v tovarno za proizvodnjo soli.

V tovarni slanico najprej očistijo mehanskih nečistoč, v naslednjem koraku pa iz nje odstranijo še kemične primesi. V ta namen v slanico običajno najprej uvajajo apneno mleko, zaradi česar pride do izločanja netopnih kalcijevih soli (predvsem sulfatov in karbonatov), v naslednjem koraku pa kalcijeve ter magnezijeve ione iz slanice odstranijo z uvajanjem ogljikovega dioksida. Tako pridobijo čisto oz. rafinirano raztopino NaCl, ki jo v naslednjem koraku vodijo v t.i. vakuumske evaporatorje (od tod ime evaporirana ali tudi vakuumska sol), kjer s segrevanjem (kuhanjem) slanice iz nje odparijo odvečno vodo in pridobijo kristale soli. Tako kot slanica, iz katere je bila pridobljena, je tudi evaporirana sol kemično izredno čista (praviloma vsebuje 99,9 % NaCl, zato tudi naziv rafinirana sol), povsem bele barve, kristali pa so okrogle oblike in homogene velikosti.

Evaporirana sol se uporablja na področjih, kjer potrebujemo sol z visoko vsebnostjo NaCl brez kakršnihkoli primesi. Tako področje je npr. farmacevtska industrija, kjer pa je uporaba količinsko omejena. Daleč največ, dobrih 60 % vse svetovne proizvodnje evaporirane soli porabi kemična industrija, in sicer predvsem kot surovino za elekrolitsko proizvodnjo klora (t.i. kloralkalno elektrolizo). Evaporirana sol se pogosto uporablja tudi v živilski industriji, za mehčanje vode in kot gospodinjska sol.

Preberi več

Sestava morske vode

Čista morska voda vsebuje dobrih 96 % vode, ostalo so v vodi raztopljene soli. Levji delež (slabih 80 %) le-teh predstavlja natrijev klorid (NaCl), ostale pomembne sestavine so še kalcijeve, kalijeve in magnezijeve soli, predvsem kloridi, sulfati, karbonati ter bromidi. Z natančnimi kemijskimi analizami so v morski vodi odkrili praktično vse naravne elemente periodnega sistema. Med njimi naj omenimo jod, življenjsko pomemben element, katerega vsebnost v morski vodi znaša okoli 0,05 ppm.

Koncentracija soli v morski vodi se spreminja s položajem na zemeljski obli. Najnižja je v bližini zemljinih tečajev (do 3,2 %), še posebno v obdobju toplega vremena, ko se na tečajih talijo ledeniki. Najvišja (do 4,0 %) je v nekaterih predelih okoli ekvatorja, kjer je izhlapevanje vode največje. Najvišjo koncentracijo soli (4,0 %) tako najdemo v skoraj povsem zaprtem Rdečem morju, visoka pa je v tudi skoraj povsem zaprtem Sredozemskem morju (okoli 3,8 %).

Koncentracija soli v morski vodi se spreminja tudi lokalno. Nižja je ob obalah, kjer se v morje stekajo sladkovodni pritoki in seveda višja na odprtem morju.

Zgodba zase je povsem zaprto Mrtvo morje, ki vsebuje okoli 30 % soli, v glavnem magnezijevega klorida.

Preberi več

Razvoj postopka pridelave morske soli

Nekje do konca prvega tisočletja našega štetja je bil postopek pridobivanja morske soli v Sredozemlju povsem drugačen od današnjega. V tistem obdobju so za pridobivanje morske soli uporabljali en sam bazen (če primerno kotanjo z nepropustno (ilovnato) podlago seveda lahko imenujemo bazen), v katerega so spustili morsko vodo ter počakali, da je le-ta pod vplivom sonca in vetra izhlapela. Na dnu kotanje je tako ostala zmes soli, ki se nahajajo v morski vodi: največ je bilo seveda natrijevega klorida (NaCl), ki pa je bil pomešan z ostalimi, v morju raztopljenimi, solmi, kot sta kalcijev karbonat (apnenec) in sulfat (sadra) ter kalijeve in magnezijeve soli.

V 5. stoletju so na Kitajskem razvili nov postopek za proizvodnjo morske soli, ki je predstavljal pravo revolucijo na tem področju. Mimogrede, o starosti te panoge priča tudi dejstvo, da je to pravzaprav zadnja revolucija na področju pridelave morske soli. Namesto enega samega bazena so solinarji na Daljnem vzhodu uvedli serijo večih bazenov. Po funkciji ločimo dve vrsti bazenov in sicer t.i. izparilne bazene ter t.i. kristalizacijske bazene. Morsko vodo iz morja najprej vodimo skozi serijo izparilnih bazenov, v katerih, kot pove že ime, morska voda pod vplivom sonca in vetra iz slanice izhlapeva, zaradi česar koncentracija soli v slanici narašča. Sama kristalizacija morske soli poteka v zadnjem, kristalizacijskem bazenu, v katerega vodimo nasičeno slanico, to je slanica, iz katere ob nadaljnem izhlapevanju morske vode začnejo izpadati kristali NaCl (to se zgodi, ko koncentracija NaCl v slanici doseže približno 26 %, oziroma če se izrazimo po solinarsko, ko gostota slanice doseže približno 27°Bé (stopinj Baumé). Kot zanimivost naj omenino, da je do te točke iz vstopne morske vode izhlapelo kar 90 % vode, kar pomeni, da volumen nasičene slanice predstavlja le še slabih 10 % volumna vstopne morske vode.

Prednost te revolucionarne metode je v tem, da se kalcijev karbonat in sulfat iz slanice izločita v izparilnih bazenih, torej preden slanica doseže zadnji, t.i. kristalizacijski bazen, kjer se izloči skoraj povsem čisti NaCl. Kalcijev karbonat in sulfat sta namreč slabše topna kot NaCl in začneta kristalizirati pri nižjih koncentracijah (kalcijev karbonat pri koncentraciji slanice, ki ustreza gostoti okoli 8°Bé, sulfat pa nekje okoli 13°Bé). Morska sol, proizvedena po novem postopku, imenovanem diferencirana (ali tudi frakcionirana) kristalizacija, posledično ni več zmes vseh soli, ki se nahajajo v morju (v več ali manj enakem razmerju kot jih najdemo v morski vodi), temveč je skoraj čist NaCl (vsaj 95 %) z bistveno zmanjšano vsebnostjo nezaželenih karbonatov in sulfatov.

Ta revolucionarno nov postopek so v 9. stoletju v Sredozemlje prinesli Arabci. Do konca 10. stoletja, za tiste čase kratkem obdobju, se je nov postopek razširil po celotnem Sredozemlju.

Preberi več

Kvaliteta morske soli

Za morsko sol obstaja kar nekaj slikovitih opisov. Zelo razširjen je tisti, ki pravi, da so sestavine morske soli morje, sonce in veter. Pesniško navdahnjen je tudi opis morske soli, ki pravi, da je sol morje, ki ni moglo v nebo. Ti in podobni opisi nam govorijo staro resnico, da je za pridelavo kvalitetne, kristalno čiste morske soli potrebno pričeti s kristalno čistim morjem. Le iz čistega morja je namreč možno pridobiti čisto sol najvišje kvalitete. Če nekoliko parafraziramo pesniško navdahnjen opis soli, morebitne nečistoče v morski vodi tudi ne morejo v nebo in neizbežno končajo v soli.

Za soline potrebujemo obširne površine plitvega morja, ki so osnova za izgradnjo solinarskih bazenov. V daljni preteklosti, pred razvojem industrije in intenzivnega kmetijstva, ko o čistosti morske vode ni bilo nobenega dvoma, je bila razpoložljivost plitvega morja edini pogoj za začetek solinarstva v nekem okolju. Mnoge soline so tako nastale v naravnih priobalnih plitvinah oziroma lagunah. Svetovno najbolj poznana je laguna ob zahodni obali Sicilije med Marsalo in Trapanijem, ki jo na zunanji strani zapira Egadsko otočje. V plitvi laguni se nahajajo tudi soline na otoku Pag.

Ugodne pogoje za začetek solinarstva so nudile tudi plitvine, ki jih s svojimi nanosi ustvarjajo reke. Mnoge starodavne soline se tako nahajajo v neposredni bližini izlivov rek. V to skupino spadajo npr. soline v deltah rek Rone v Franciji, Pada v Italiji (večinoma opuščene) ali Nila v Egiptu ter nenazadnje tudi Sečoveljske soline, ki se morajo za svoj obstoj zahvaliti reki Dragonji.

Dandanes je na žalost potrebno priznati, da je kvaliteta morske vode zaradi komunalnih ali industrijskih odplak ter ostankov kmetijske proizvodnje (rastlinska zaščitna sredstva, gnojila) marsikje vprašljiva. Mnoge starodavne soline so prav zaradi tega danes opuščene ali pa v njih pridelana sol ni primerna za prehrano ljudi. Soline, kjer se dandanes proizvaja najčistejša morska sol, namenjena za prehrano ljudi, se praviloma nahajajo daleč stran od morebitnih virov onesnaženja, kot so gosto poseljeni kraji, industrijska ali kmetijska področja ter izlivi rek, oziroma se z morsko vodo napajajo iz odprtega morja.

Najboljša ilustracija, kako onesnaženje vpliva na lokacijo za proizvodnjo morske soli je svež primer iz Egipta, kjer so lokalne zdravstvene oblasti zaradi onesnaženja z industrijskimi in predvsem komunalnimi odplakami za sol pridobljeno na solinah v delti reke Nil v bližini Aleksandrije prepovedale uporabo za človeško prehrano. Tam proizvedena sol se tako sme uporabljati le za posipanje cest ter za industrijsko predelavo. Mimogrede, to seveda ne pomeni, da bo moral Egipt jedilno sol uvažati, saj se na sredozemski obali Sinaja, s treh strani obdane s puščavo, nahajajo nove soline z letno proizvodnjo preko milijon ton soli.

Preberi več

Metode pridobivanja morske soli

Čisto morje je nujno za pridelavo kvalitetne morske soli. Dolga obdobja sončnega vremena in suhih vetrov pa so nujno potrebna za proizvodnjo omembe vrednih količin morske soli. Klimatski pogoji so botrovali različnim metodam pridelovanja in skladiščenja morske soli v Mediteranu. Načeloma ločimo dve, po nekaterih avtorjih tudi tri različne metode pridelovanja morske soli.

Prva metoda je metoda sprotnega (dnevnega) pobiranja soli, kot jo poznamo npr. v naših Sečoveljskih solinah, v italijanski Cervi-ji ali tudi v solinah na francoski atlantski obali, se pravi solinah, ki se nahajajo v klimatskem območju, ki je manj ugodno za pridelavo soli. Razlog za sprotno (običajno vsakodnevno) pobiranje soli je pravzaprav en sam, proizvedeno sol je potrebno čim prej spraviti na varno, da nam jo popoldanska ploha ne pobere. Za območja, kjer sol pobirajo sproti je značilno tudi skladiščenje soli v namenskih skladiščih (kot so npr. skladišča soli v Portorožu), v katerih se pridelano sol po zaključku sezone spravi na varno. Največje pomanjkljivosti te metode so visoka delovna intenzivnost ter problemi s čistočo pridelane soli, saj je le-ta zaradi dnevnega strganja soli z dna kristalizacijskih bazenov pogosto onesnažena z delci ilovnate podlage. To drugo težavo v veliki meri reši uvedba »petole« (»inovacija«, ki se uporablja v Sečoveljskih solinah, kamor pa je bila originalno prinešena s Paga), ki vsaj v prvem delu sezone (tekom sezone se »petola« ščasoma poškoduje in preluknja) prepreči neposreden stik soli z ilovnato podlago bazenov.

Ko se selimo proti jugu, kjer je več sonca in manj padavin, se sprotno pobiranje soli ne uporablja več, saj za to enostavno ni več potrebe. Namesto dnevnega pobiranja se sol žanje (tukaj je primerjava s poljedelstvom povsem na mestu in dejansko lahko govorimo o žetvi) samo enkrat letno, običajno konec septembra ali v začetku oktobra. Tekom poletja se sol v kristalizacijskih bazenih enostavno nalaga na že pridelano sol. Na koncu sezone se tako v kritalizacijskih bazenih nabere tudi do 3 in več decimetrov debela plast soli, ki jo je potrebno pobrati, oz. požeti. Sama debelina solne plasti se od sezone do sezone spreminja in je odvisna od vremenskih pogojev tekom poletja, torej od števila sončnih dni, vetra ter količine padavin. Prednost te metode je seveda v izredno zmanjšani intenzivnosti dela ter v večji čistosti soli, saj pride v stik z ilovnato podlago bazenov le prvi, spodnji sloj pridelane soli, vsi naslednji pa ne. Bolj, ko gremo proti jugu, manj je tudi skladišč za sol, saj se ta preko zime skladišči na odprtem. V solinah na območju med Marsalo in Trapanijem na zahodni Siciliji, npr. kupe soli oblikovane v obliko ostrešja preko zime pokrijejo z opečnatimi strešniki.

Ta druga metoda ima nekaj izpeljank, kjer se podobnosti s poljedelstvom nadaljujejo. Tako so npr. v solinah na zahodni Siciliji v vremensko ugodni sezoni pobrali tudi dve, ob posebno ugodnem vremenu celo tri žetve soli. V nekaterih, običajno večjih solinah pa soli ne pobirajo vsako leto, ampak to počnejo vsakih nekaj let, nenazadnje odvisno tudi od razmer na trgu ter izdatnosti posamezne sezone pridelave soli. V solinah imajo tako kristalizacijske bazene »različnih starosti«, ki jih izmenično praznijo. Debelina soli v posameznem bazenu lahko doseže tudi do 70 in več cm. Na nek način bi lahko rekli, da sol skladiščijo kar v kristalizacijkih bazenih (nekateri avtorji v tem primeru govorijo o tretji metodi pridelave morske soli). Avtor tega članka je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja obiskal soline na jugu Sardinije, kjer sol niso pobirali kar štiri leta. Razlog je bil prenasičenost trga s soljo v tistem obdobju, zato so sol, ki je ni bilo možno prodati, enostavno štiri leta zapovrstjo puščali v kristalizacijskih bazenih. Po štirih letih so bili kristalizacijski bazeni do roba polni soli, v njih je ležalo okoli milijon ton soli. Mimogrede, pogled na soline je bil naravnost veličasten, saj so bili bazeni zaradi prisotnosti posebne halofilne alge (Dunaliella salina) pravljično rožnate barve.

Preberi več

Velikost solin

V, za sol zlati, predhladilniški dobi se je sol uporabljala skoraj izključno le za konzerviranje in pripravo hrane. Dandanes gospodinjstvo in živilskopredelovalna industrija skupaj porabita nekje med 10 in 15 % vse proizvedene soli, ostalih 85 in več odstotkov soli pa se porabi na področjih, ki v predhladilniški dobi niso obstajala (kemijska industrija, posipanje cest, itd.).

Posledično so merila glede velikosti solin v predhladilniški dobi in danes povsem drugačna. Soline, kjer so nekoč pridelali letno nekaj deset tisoč ton soli, so v tistem času spadale med večje, danes pa so to majhne soline. Velike soline so danes dve številki večje in v največjih solinah letna proizvodnja presega milijon ton soli.

Iz ekonomskih razlogov najdemo v Sredozemlju tako velike soline dandanes, brez izjeme, le še ob severni obali Afrike oziroma Azije (Sinaj), kjer so poleg ugodnih klimatskih pogojev, na voljo praktično neomejene površine poceni zemljišč. Še nekaj let nazaj, so bile soline primerljive velikosti tudi v Franciji (v delti reke Rone) ter na južni italijanski obali Jadranskega morja v Margheriti di Savoia. A proizvodnja morske soli v delti reke Rone v Franciji se je zaradi izgube industrijskih kupcev nedavno prepolovila, tako da so prvenstvo največjih delujočih solin v Evropi prevzele soline v Margheriti di Savoia, kjer letno pridelajo okoli pol milijona ton soli. A tudi tukaj je proizvodnja v stalnem upadanju. Razlog za zmanjševanje proizvodnje morske soli je pravzaprav en sam: kemijsko čista evaporirana sol (vsebuje več kot 99,9 % NaCl) vztrajno izpodriva morsko sol iz kemijske industrije, daleč največjega posamičnega tržišča za sol. Morska sol se tako v večjem obsegu uporablja le še za posipanje cest in prehrano ljudi ter živali.

Za ilustracijo poglejmo, kako je evaporirana sol izrinila morsko iz proizvodnje klora s t.i. kloralkalno elektrolizo (mimogrede, obrat kloralkalne elektrolize stoji tudi v tovarni TKI v Hrastniku, ki je posledično največji industrijski porabnik soli v Sloveniji z letno porabo, ki presega 20 tisoč ton soli). V starejših obratih za proizvodnjo klora se uporablja t.i. živosrebrni postopek, ki ni pretirano občutljiv na primesi v vstopni soli, kar pomeni, da se kot surovina lahko uporablja tudi morska sol. A ker je živo srebro ekološko sporno, se živosrebrni postopek nadomešča s sodobnejšimi postopki, najpogosteje s t.i. membranskim postopkom. Ta namesto živega srebra uporablja membrane, ki pa so izredno občutljive na prisotnost določenih primesi v soli, saj jih le-te lahko trajno poškodujejo. Novi obrati za kloralkalno elektrolizo tako brez izjeme uporabljajo rafinirano evaporirano sol.

V Evropi bi lahko soline po velikosti razdelili v tri skupine. Najmanjše so mikro soline, z letno proizvodnjo od nekaj sto pa do nekaj tisoč ton soli. Mikro soline so v veliki meri posledica oživljanja pridelave soli v okviru ohranjanja kulturne ter naravne dediščine. Sama ekonomika poslovanja je praviloma odvisna od dodatnih virov zaslužka (javna sredstva, turistična dejavnost, sponzorji). V mikro solinah se sol brez izjeme pobira ročno, in sicer običajno sproti (dnevno). V to skupino spadajo npr. soline na francoski atlantski obali (skupna proizvodnja vseh solin v okolici mesta Guérande v Bretanji na francoski atlantski obali v dobrih letih dosega okoli 15 tisoč ton soli) ter soline v severnem Jadranu v italijanski Cervi-ji ter naših Sečovljah.

Naslednje po velikosti so majhne soline, katerih proizvodnja znaša nekje med deset do petdeset tisoč ton soli letno. Na teh solinah se sol praviloma pobira na koncu sezone, na manjših solinah ročno, na tistih večjih tudi strojno. Sol iz teh solin je praviloma namenjena izključno za človeško prehrano (sol za gospodinjstvo in živilsko industrijo, predvsem proizvodnjo sirov ter suhomesnih izdelkov – salam ter seveda pršutov). Ker je to cenovno najvišje pozicionirano tržišče za sol, so te soline, kljub svoji majhnosti z ekonomskega gledišča samozadostne, neredko pa si pomagajo tudi s prihodki iz turistične dejavnosti. Med majhne soline npr. prištevamo tudi soline nanizane ob 22 km dolgi antični solni cesti vzdolž zahodne obale Sicilije med Marsalo in Trapanijem, katerih skupna letna proizvodnja znaša okoli 80 tisoč ton.

Sledijo velike soline, katerih letna proizvodnja presega sto tisoč ton soli. Na teh solinah se sol praviloma pobira na koncu sezone, pobiranje je zaradi ogromnih količin seveda brez izjeme strojno. Skladno s potrebami, lahko sol v teh solinah iz kristalizacijskih bazenov pobirajo tudi vsako drugo, tretje ali celo četrto leto. V to skupino spadajo že omenjene soline v delti reke Rone v Franciji, soline na jugu Sardinije ter seveda trenutno največje delujoče soline v Evropi v kraju Margherita di Savoia na južni jadranski obali Italije.

Preberi več

Predelava morske soli

Enkrat požeta morska sol, običajno v kopicah, počaka na nadaljno predelavo. V tem času se iz soli tudi odcedi odvečna slanica, tako da se vlažnost odcejene soli v primeru suhega vremena spusti pod 5 %.
Nadaljna predelava soli je odvisna od njene nadaljne uporabe. Največ morske soli se uporabi za posipanje cest v zimskem času in nadaljna predelava soli se v tem primeru zreducira na grobo sejanje in mletje ter dodajanje sredstva proti strjevanju.

Če je morska sol namenjena za (kemijsko) industrijo, jo v odvisnosti od zahtev kupca, glede čistosti oz. maksimalne dovoljene vsebnosti primesi, enkrat ali celo dvakrat operejo v (skoraj nasičeni) slanici ter centrifugirajo. To sol proizvajalci ponujajo kot dvakrat prano, nekateri jo imenujejo tudi rafinirana, vsebnost NaCl v tej oprani soli doseže okoli 99,5 %. A dandanes to pogosto ni več dovolj za zahteve kemijske industrije in morska sol na tem tržnem segmentu rapidno izgublja tržni delež na račun čistejše evaporirane soli.

Nekoliko podrobneje si poglejmo predelavo morske soli namenjene za prehrano ljudi. Tukaj se sam postopek predelave običajno prične s splakovanjem morske soli v nasičeni slanici ter centrifugiranjem. Namen te preproste metode je odstranitev morebitnih nečistoč, kot so ptičje perje, ostanki rastlin (listja), koščki lesa, ostanki glinene podlage iz kristalizacijskih bazenov in podobno. Zavedati se je namreč potrebno, da je morska sol pridelana in skladiščena pod milim nebom in v primeru uporabe za prehrano ljudi je potrebno iz soli izločiti tujke, ki zaidejo vanjo tekom pridelave in skladiščenja. S splakovanjem lahko iz soli ločimo vse neželene primesi, katerih gostota je manjša od gostote soli. Problem je le z manjšimi kamenčki (peskom), ki se jih s to metodo ne da izločiti, saj je njihova gostota primerljiva z gostoto soli. Mimogrede, razlog za uporabo nasičene slanice je jasen, saj bi splakovanje z nenasičeno slanico ali celo morsko vodo imelo za posledico raztapljanje in s tem izgubo soli.

Sledi sušenje soli, kjer se sol za prehrano ljudi osuši s prepihovanjem z vročim zrakom. Glavni razlog za sušenje morske soli leži v tem, da lahko le suho sol (vsebnost vlage pod 1 %) presejemo s finimi siti, ki se uporabljajo v proizvodnji za prehrani ljudi najbolj razširjene fine soli. Vlažna sol bi se namreč lepila na fina sita in sejanje ne bi bilo možno. Poleg fine in grobe soli, ki ju najdemo na trgovskih policah, se proizvaja še cela vrsta drugih granulacij soli, kot so zelo fina (»solna moka«, ki se uporablja npr. za fino slano pecivo), kar nekaj različnih granulacij srednje grobe ter tudi več granulacij zelo grobe soli. Prednost suhe soli je tudi v tem, da se jo lahko pakira tudi v kartonsko embalažo. Vlažna sol brez izjeme zahteva pakiranje v embalaži, narejeni iz plastičnih mas.

Naslednja faza je pakiranje v ustrezno embalažo. V fazi pakiranja se morska sol skladno z lokalno zakonodajo – praktično vsaka država ima predpisane svoje vrednosti – tudi jodira (večina proizvajalcev istočasno doda tudi sredstvo proti strjevanju, kar pa ne velja za Morsko sol Droga). Nejodirana morska sol sama po sebi že vsebuje jod in sicer običajno pod 0,5 mg joda na kg soli, kar pa je precej pod predpisanimi vrednostmi.

Spakirana sol se zloži na palete in odpošlje v trgovine. V precejšnjem številu držav, med njimi tudi v Sloveniji, za morsko sol na embalaži ni potrebno navajati roka uporabe, kar je glede na naravo izdelka (nenazadnje je sol najstarejše konzervirno sredstvo) povsem razumljivo. Se je pa potrebno zavedati, da je morska sol higroskopna, kar pomeni, da nase veže vlago iz okolice. Morska sol, pakirana v kartonski embalaži (ki je prepustna za vodno paro), mora biti skladiščena v suhem prostoru, enkrat odprta pa v pokriti posodi. V nasprotnem primeru se lahko začne strjevati, kar pomeni, da se zrna soli pričnejo sprijemati. Previdnost pri shranjevanju velja še posebej za morsko sol Droga, saj le-ta ne vsebuje nikakršnega sredstva proti strjevanju.

Preberi več